Results found: 2

Search results

Sort By:

Limit search:

O mestu in vlogi slovenske književnosti v nemško govorečem prostoru

100%

Borovnik S.

Przekłady Literatur Słowiańskich

2019

vol. 9

issue 2

133-146

Slovenian literature in Austria represents a case of multiculturality, but most of the time, biculturality and interculturality. The researchers claim that this type of literature belongs to Slovenian as well as to contemporary Austria nor German literature. It discusses and linguistically reflects on both cultural-historical environments. The literary translations show that the Slovenian literature in Austria has a double, Slovenian-German identity.

Literatura słoweńska w Austrii to przykład wielokulturowości, choć najczęściej, dwu- czy międzykulturowości. Badacze twierdzą, że wspomniana twórczość to część zarówno literatury słoweńskiej, jak i austriackiej czy niemieckiej. Obiera ona bowiem jako swój temat i językowo odzwierciedla obydwa środowiska kulturowo-historyczne. Przekłady literackie pokazują, że literatura słoweńska w Austrii ma podwójną, słoweńsko-niemiecką tożsamość. od lat 60. XX wieku (ukazanie się czasopisma „mladje”) literatura słoweńska starała się o miejsce w przestrzeni kulturalnej europy. Udało się to dopiero wraz z przekładem powieści Zmote dijaka Tjaža (1972) Florjana Lipuša na język niemiecki dokonanym przez Petera Handkego i Helgi Mračnikar w roku 1980. Przekład ten doprowadził Handkego, pisarza austriacko-niemieckiego, do ponownego odkrycia jego, wcześniej zapomnianego, języka ojczystego, słoweńskiego, który stał się następnie centralnym tematem jego powieści Die Wiederholung (tłumaczenie na słoweński Silvija Borovnik, Klaus Detler OIof, 1988). język słoweński odgrywa też pierwszoplanową rolę w sztuce Handkego Immer noch Sturm (2010, słow. 2011), a także w powieści mai Haderlap pt. Engel des Vergessens (2011, słow. 2012). Młodsza i starsza generacja karyntyjskich Słoweńców to pisarze dwujęzyczni bądź piszący wyłącznie po niemiecku, co wywołuje liczne polemiki i głosy krytyczne.

Die slowenische Literatur in Österreich stellt einen Fall von Multikulturalität, aber meist Bikulturalität oder Interkulturalität dar. Die Forscher stellen fest, dass dieses Schaffen sowohl zur slowenischen als auch zur österreichischen bzw. deutschen Literatur gehört. Dabei werden beide kulturhistorischen Regionen diskutiert und sprachlich reflektiert. Die literarischen Übersetzungen zeigen, dass die slowenische Literatur in Österreich eine doppelte, slowenisch-deutsche Identität aufweist. Seit den 60er Jahren des 20. Jahrhunderts, als die Zeitschrift „Mladje“ zum ersten mal veröffentlicht wurde, versucht die slowenische Literatur, sich im europäischen Kulturraum einen Namen zu machen. Erreicht wurde dies erst mit der Übersetzung von Florjan Lipuš‘ Roman Zmote dijaka Tjaža (1972), der 1980 von Peter Handke und Helga Mračnikar ins Deutsche übersetzt wurde. Die Übersetzung dieses Romans veranlasste Handke, einen österreichisch-deutschen Schriftsteller, seine vergessene slowenische Sprache, also seine Muttersprache, wieder zu entdecken. Die slowenische Sprache stand dann im Mittelpunkt seines Romans Die Wiederholung (ins Slowenische übersetzt von Silvija Borovnik und Klaus Detlef Olof 1988). Die slowenische Sprache spielt auch eine wichtige Rolle im Stück Immer noch Sturm von Peter Handke (2010, ins Slowenische übersetzt: 2011), sowie im Roman Engel des Vergessens von Maja Haderlap (2011, ins Slowenische übersetzt: 2012). Die jüngere und ältere Generation der Kärntner Slowenen schreibt oft zweisprachig oder nur auf Deutsch, was zu zahlreichen Polemiken und Kritiken führt.

Medkulturnost v romanu Maje Haderlap Engel des Vergessens / Angel pozabe in strategija prevoda v slovenščino

63%

Borovnik S., Cieślar J.

Przekłady Literatur Słowiańskich

2016

vol. 7

issue 1

303-315/316-326

Leta 2011 je pri nemški založbi Wallstein izšel roman koroške Slovenke Maje Haderlap, ki je vzbudil veliko pozornost. Roman je prvič nekaj posebnega zato, ker pripoveduje doslej manj znano in tudi pogosto zamolčano zgodbo o trpljenju koroških Slovencev v času druge svetovne vo‑ jne. To zgodbo oživlja pisateljica na osnovi pripovedi svoje babice in drugih sorodnikov, ki so bili med vojno deportirani v nacistična taborišča, ker so jih osumili sodelovanja s partizani. Drugič je roman poseben, ker izpostavlja žensko vojno zgodbo, ki je navadno v zgodovinskih priročnikih marginalizirana. Tretja posebnost romana pa se izraža v dejstvu, da ga je napisala Slovenka v nemškem jeziku. Pisateljica je to utemeljevala s pojasnilom, da ji je nemščina ponujala emo‑ cionalno distanco ter da je snov, ki je bila v nemško govorečem prostoru premalo poznana, želela čim bolj približati avstrijskim oz. nemškim bralcem. V romanu je na osnovi avtobiografskih prvin spregovorila o diskriminaciji Slovencev, pa tudi o zaničevanju in zanikovanju slovenskega jezika. Kljub temu je pisatelj Florjan Lipuš v svojem delu Poizvedovanje za imenom (2013) njen roman v nemščini označil kot jezikovno in nacionalno odpadništvo. Menil je, da bi morali slovenščino na umetniški ravni negovati zlasti tisti, ki so nadarjeni in sposobni, ter da pomeni pisanje litera‑ ture v slovenščini ohranjanje tega jezika pred izginotjem. Njegova kritika jezikovnega prestopa Maje Haderlap v nemščino je zelo ostra tudi zato, ker to ni edini primer pri pisateljih mlajše oz. srednje generacije koroških Slovencev. Roman Maje Haderlap pa je v slovenščino prevedel Štefan Vevar, tudi sam doma s Koroškega. To je še posebno pomembno zato, ker je prevajalec s svojim inovativnim prevodom pokazal ne le na vlogo slovenskega jezika v tem nemško pisanem romanu, temveč je v svoj prevod dodajal še elemente koroškega narečja, ki je bilo prva materinščina tako avtorice romana same kakor tudi njenih literarnih likov. S temi prevajalskimi rešitvami je Vevar ohranjal jezikovno dvoravninskost izvirnika, pokazal pa je tudi na to, da je ta nemško pisani roman tudi slovenski. Avtorica romana pa sodi med pisatelje z dvojno, medkulturno zaznamovano identiteto.

In 2011, the publication house Wallstein published the novel by the Carinthian Slovene Au‑ thor, Maja Haderlap, which attracted a lot of attention. Firstly, the novel is special because it tells a somewhat unknown and oftentimes concealed tale about the agony of the Carinthian Slovenes during the Second World War. This narrative is being revived by the author on the basis of her grandmother’s narration and other relatives, who were deported to Nazi concentration camps during the war because they were suspected of collaboration with the partisans. Secondly, this novel is special because of its emphasis on a woman’s war story which is usually marginalized in historical accounts. The third peculiarity of this novel is demonstrated by the fact that the novel was written by a female Slovene author in the German language. The author substantiated her writing on the rationale that the German language offered her the emotional distance and that she wanted to draw from the subject, which was not well ‑recognized in the German ‑speaking environ‑ ment, being nearer to Austrian rather than German readers. On the basis of the autobiographical elements, she has spoken about the discrimination of the Slovenes and also about the disdain and disavowal of the Slovene language. Nevertheless, the writer, Florjan Lipuš, has labeled her novel as linguistic and national heresy in his work Enquiry for the Name (Poizvedovanje za imenom, 2013). He thought that the Slovene language on the artistic level should be taken care of by those that are gifted and creative and that writing literature in the Slovene language means its preserva‑ tion. His critique of Maja Haderlap’s linguistic crossing into German is also very harsh because this is not the only such case of writers of the younger or middle ‑aged generation of Carinthian Slovenians writing in German. Maja Haderlap’s novel was translated into Slovene by Štefan Vevar, who is himself of Carinthian origin. This is especially important because the translator has demonstrated not only the role of the Slovene language in this novel but also has included in his innovative translation some elements of the Carinthian dialect, which is the mother tongue of the author and her literary characters. With these translation solutions, Vevar preserved the original’s linguistic duality and also demonstrated that this novel, which was written in German, is also Slovene. However, the author of this novel belongs to the group of writers with a double, interculturally designated identity.

Refine search results

2 Przekłady Literatur Słowiańskich

2 Borovnik S.

1 Cieślar J.

1 2019

1 2016

Search results

O mestu in vlogi slovenske književnosti v nemško govorečem prostoru

Medkulturnost v romanu Maje Haderlap Engel des Vergessens / Angel pozabe in strategija prevoda v slovenščino